Stanford

Pretežni del trinajstega dneva smo preživeli na in v okolici Stanforda. Zjutraj smo se odpravili proti SLAC-u (Stanford Linear Accelerator Center), kjer smo se dobili z direktorjem IT službe in fizikom, ki je po narodnosti madžar. SLAC je najdaljši linearni pospeševalnik delcev na svetu (3km), ki lahko pospeši elektrone vse do 50 GeV. Do ne dolgo nazaj je SLAC veljal tudi za najdaljšo zgradbo na svetu, dokler ga ni prehitel novo zgrajeni terminal v Tokiju. O velikosti pospeševalnika priča tudi dejstvo da za svoje obratovanje porabi 10% celotne električne porabe Kalifornije. Potrebno je omeniti, da je 6 znanstvenikov, ki so delali poiskuse na SLAC-u dobilo za svoje dosežke in odkritja Nobelovo nagrade. Med drugim so tukaj odkrili tudi enega od štirih kvarkov. Že na začetku obiska sta nam gostitelja omenila, da imamo veliko srečo, da smo prišli v tem času, saj ravno sedaj potekajo vzdrževalna dela in smo zato dobili odobritev s strani Stanforda, da se lahko sprehodimo skozi predel pospeševalnika, ki je med obratovanjem strogo varovan. Pogovor je nanesel tudi na pospeševalnik, ki se nahaja v CERNU ter na t. i. Higgsov boson. Izvedeli smo, da so znanstveniki najverjetneje odkrili ta dolgo iskani delec, ki naj bi bil vzročni delec za gravitacijo vendar za enkrat še nočejo razkriti to javno, saj se hočejo prej bolj prepričati.

Pospeševalnik je na vse naredil zelo velik vtis, naš gostitelj »sosed z madžarske« pa je odgovoril na veliko odgovorov na naša vprašanja ter dodatno razširil naše znanje in dojemanje kvantne fizike.

Po ogledu Slaca pa smo se odpravili do univerze Stanford. Že v preteklih dneh smo se večkrat ustavili in si ogledali različne predele enega najimenitnejših univerzitetnih kampusov na svetu in vedno znova smo bili impresionirani nad njegovo mogočnostjo, urejenostjo ter samim akademsko-študentskim utripom, ki ga človek doživi, ko je tam. Tokratni obisk pa je bil veliko bolj strokoven, kot vsi prejšnji saj smo se dobili s profesorjem Alanom Sellingerjem. Alan je vodja odelka, ki se ukvarja z raziskovanjem najnovejših materialov v fotovoltaiki, ki je trenutno »vroči kostanj« v energetskih sferah. Skupaj z njegovo ekipo, sestavljeno iz treh podoktorskih študentov in enega dodiplomskega, nas je popeljal po laboratorijh in nam bolj podrobno razložil na katerih projektih delajo. Zopet smo doživeli znano ameriško radovednost, ki smo jo vzbudili z našo »uniformo« in tako nepričakovano dobili še dodatni ogled laboratorijev, kjer izdelujejo čipe.

Po ogledu raziskovalnega dela kampusa smo se napotili na odprti dan laboratorijev, ki se ukvarjajo z energijo. Tu smo se spoznali z res veliko novimi tehnologijami na področju energetike, še posebej »zelene energije«. Opaziti je bilo, da veliko raziskav poteka predvsem v razvoj boljših materialov za baterije in fotovoltaiko, saj naj bi te dve stvari bile »zlata jama« za prihodnost.

Naš obisk smo zaključili s prijetnim pogovorom s profesorjem in njegovo ekipo ob pijači ter v sproščenem vzdušju izvedeli še marsikatero novost in zanimivost, povezano s Stanfordom in samim študijem na njem.